mother tongue

že precej časa mi leži na vesti dejstvo, da pišem ta blog v angleščini. s tem sicer najbrž ni nič narobe, svoboda govora in metropolitanskost bralcev sta vendar brezmejni. poleg tega je angleščina milozvočna, besedno bogata in v primerjavi s slovenščino skoraj nikoli ne zveni okorno. kljub temu pa me zadnje tedne prežema blažja oblika nekakšne domovinske zavesti, da si skoraj očitam avtomatično pisanje v tujem jeziku. je res vredno zanikati materinščino, samo zato, ker se sosedove besede bolje slišijo, se njihovi stavki lepše skladajo in so zato moje skoraj brezvsebinske pesmi takoj dvignjene na nivo vsaj povprečne kvalitete? tujega vendar nočemo, svojega pa ne damo! (in naj mi še kdo reče, da ni tole reklo najlepša prispodoba slovenskosti vseh časov)
najbrž bo treba precej dela in miselnega napora, da se bo moj pesmo-tvorni (ker mi je zoprno napisati 'pesniški') refleks preselil nazaj v rodne jezikovne kraje. pesmi v slovenščini (z izjemo pred kratkim objavljenega slavospeva ljubljanski mladini) nisem napisala že od gimnazije. spodnja zadeva datira nekam v leto 2009, se mi zdi, in je ena od zadnjih slovenskih. pa še onomatopoija je v njej, svašta.

v trenutku tišine narahlo
zapoje mi severno morje
naplavljene duše mornarjev
ki strgajo rjo z rdečih čeri
kam teče meglica večera
čez rob v obzorje
sirene so danes le jadra
in svet je resnica
čemu to obilje neznanih tokov
če me čaka za hrbtom svetilnik
na mizi pogrnjena rjuha
in trije kozarci -
prisežem:
lahko bi bilo mnogo bolje
kot dan za dnem padati s klifa
v temno vodovje.