life, lately

sinead o'connor

obleke so mi še vedno prav
kava diši kot po navadi
nikomur mi ni treba povedati
da sem si kupila novo spodnje perilo
in da sem včeraj
spila celo buteljko sama
nikomur ne gledam v oči
če mi ni do tega

od postelje do mize
so štirje koraki
moji prsti so umazani od barve
in poleti grem v firence
kadit cigarete in gledat lepoto

tega ne zamenjam za nič
niti zate ne

končno, pizda.


nubes nigras timeo

svetloba zamrzne. oblaki
izvlečejo niti, kot pajkove mreže
in spuščajo rahlo, previdno
na zemljo steklene kaplje dežja.
hladne dlani imam. spet
je poletje in v krošnjah
se sonce zatika, ne pade na tla.
mesto je živo, kot vedno
po ulicah plujejo
majhne, preproste besede
ostajajo blizu svojih lastnikov
da jih lahko ti po potrebi vzamejo nazaj.
mesto je živo in vse luči so prižgane,
jaz pa stojim in poslušam
za hribi se nekaj premika
in bo zdaj zdaj
kot visoka črna plima
planilo na nas.

kako si

spet to glupo vprašanje
in najprej rečem v redu
ampak potem se odločim
da bom enkrat za spremembo iskrena
- klasična pijanska odločitev -
in ji ob pol treh zjutraj v premier pubu
povem svojo življenjsko zgodbo
kot da se je zgodila nekomu drugemu
in da sem v kurcu, pravzaprav,
kdo pa ni v kurcu, če gre
ob pol treh zjutraj v premierja,
govorim o vsem, kar se je zgodilo
medtem ko ji čeljust pada dol
ker niti ni hotela slišati vsega tega
vmes itak vizualiziram tiste kavče
in odbleske svetle kože v temi
na večer devetindvajsetega marca
kar celo stvar dodatno poslabša
in govorim vedno bolj doživeto
povem ji še, da zdaj več rišem
in manj pišem
in da so retro stefson blazno ok
in da bom ziher še eno pivo
vidim, da bi rada nekaj rekla
ampak ji ne pustim do besede
sama si je kriva
kaj pa sprašuje taka glupa vprašanja

closure // sredi tega stoletja

jehuda amihai: sredi tega stoletja

sredi tega stoletja sva se,
kot prastara egipčanska slika
s pol obraza in celimi očmi,
za kratko obrnila drug k drugemu.

pobožal sem tvoje lase, v obratni smeri od tvojega potovanja,
vzklikala sva drug k drugemu,
kot ljudje vzklikajo imena mest vzdolž poti,
v katerih se ne bodo ustavili.

prekrasen je svet, ki se zbuja zgodaj, da bi delal zlo,
prekrasen je svet, ki zaspi, da bi grešil in odpuščal,
v pregrešnosti najinega skupnega življenja, ti in jaz.
prekrasen je svet.

da bi jih pozabila, pije zemlja ljudi
in njihove ljubezni kot vino. vendar je to nemogoče.
in prav tako kot obrisi judovskih gora
tudi midva ne bova našla počivališča.

sredi tega stoletja sva se obrnila drug k drugemu.
videl sem tvoje telo, ki meče senco, me čaka.
usnjeni pasovi dolgega potovanja
so bili že dolgo navzkriž pritrjeni čez moje prsi.
spregovoril sem v hvalo tvojih smrtnih ledij,
ti si spregovorila v hvalo mojega minljivega obraza,
pobožal sem lase v smeri tvojega potovanja,
dotaknil sem se mesa, glasnika tvojega konca,
dotaknil sem se tvoje roke, ki ni nikoli spala,
dotaknil sem se tvojih ust, ki bodo zdaj, mogoče, pela.

puščavski pesek je pokril mizo
s katere nisva nikoli jedla.
toda s prstom pišem vanj črke tvojega imena.


closure

for a while, special friend,
we walked our separate paths
only a foot apart
hands touching now and then
always by chance
(of course)
then i turned left
and you turned right
(the sky was already cracking then)
it seemed
i needed closure, and you didn't
(but i was trying just a little too hard)
and when i turned around to say i was sorry
(i was rude and childish,
and let's try again, special friend)
you were already gone.