zapiski nekega pijanega večera 23.3.2015

i.

iz kija vzklije smrt izganjalka
brezpotopno šelestlja po zlati temi, mačja devica.
ni dolgo kar iz tal izplava rosa
ostali bomo, dokler ne skopni.
te ulice so polne skritih hiš
ki vstopajo skoz nas v neznane kote.
izdajalci si podajajo sledi in se obnašajo po svoje.
pridi in sedi, mačka, name,
od koder jaz prihajam se skeleti lesketajo.
nikamor ne greva nocoj, da se nama ne izpraznijo glasovi,
da se ne izpojeva in ne postaneva škrjanec.
lezi z menoj na tire v blesketavi grozi,
naj nama most izvije lok in svoj čuječni mir.
nedaleč stran živi kalužnica, nekdo pod lesko žre deževnike.
oko se ne povesi, kamor greva.
naj se ustaviva pri vlaku in sva kakor vsi?
iz polnega srca mi polzi kaplja, utrni jo v svoj kožuh,
deni me kakor pečat na vrh stopnic
kot roso na mehko železo
dokler ne postaneva kakor otroci.
od koder svita sijanje vzhaja plima,

šele zdaj vem da je to poslednji vlak.


ii.

žena se davi
na lastni zabavi
zavija in gnije
od vse svinjarije
ne daj da se staknejo nitini konci
iz plime do klimaksa kri jo razbije
o žena, kaj ti je tega treba bilo.

žena zasnuje
v glavi si tuje
scene in spletke
te mažoretke
ki v slabih pornjakih sposoja si glas
od glave do roke in z roko po metke
o žena, kaj ti je tega treba bilo.

žena si reče
naj ti priteče
naj te raznese
prek tuje matrese
od nekdaj sem rada šla sama na dno
in boli me kurac, če češ naj se trese
o žena, kaj ti je tega treba bilo.


iii.

žena
je utrgala jabolko z drevesa spoznanja in ga takoj globoko razumela.
tako je nastal prvi smoothie.