zapiski nekega pijanega večera #5

Samotno zapijanje - razkošje, ki si ga neredko privoščim, in mi srce napolni s frfotajočim zanosom kot le malokaj drugega. Otožna tišina samote, pločevinka piva, buteljka vina, liter šnopsa, bilokaj. Končno lahko razmišljam kot človek, brez drugih in še bolj, brez sebe. Biti pijan v družbi je bolje kot biti trezen, a biti sam pijan človeka odreši neskončnega šuma tujih misli, ki, roj sivega mrčesa, polnijo glavo in meglijo čistost zavesti. Biti trezen in sam je bolje kot biti pijan v družbi, a biti sam pijan človeka odreši neznosnega sebstva, potrebe po dvomu in samopreverjanju, teže lastne gnilobne osebe. Takrat misli zares plujejo, vzkipevajoč v radostnem vrelcu spontanosti, kompleksnejše kot prej, a nekako bolj jasno povezane, logično izpeljane, vedre in radožive. Med sabo pletejo brezdanje mreže izpeljav in povezav, ki se jih že trenutek kasneje ne morem več spomniti. A nič za to! Saj se v veselem toku okajenosti že poraja kopica novih, še zanimivejših in bolj genialnih. Prav res, ko se v jadra moje zavesti ulovi veter alkoholnih hlapov, takrat moja ladja izpluje proti obzorju odrešenja in večne slave.

Ta večer je kot že stokrat poustvarjen v mojih mislih, popolnejši, kot bi lahko zares obstajal. Nad mano se pne samotna palača neba s stekleno luno, zaprto v najvišjem stolpu, in misli se mi lagodno oplajajo s prvimi požirki. Razpotje možnosti leži pred mano - varljiva nestrpnost večera, ki na koncu vedno razočara z jutrom. Sonce je komaj zašlo. Na vzhodu je nebo podobno globokemu bazenu, na dnu katerega ležijo cekini. Čisto zlato mi polzi prek jezika v obe smeri. Kot je v navadi, me napade zatohla nostalgija, čudovito žgoča žalost po nečem, česar se ne morem spomniti, in, resnici na ljubo, verjetno sploh nikdar ni obstajalo. Ah, božanska slast melanholije! Valjam se po poljanah sumljivih spominov kot kak slep črv. Kako čudovite so te slike preteklosti, ko se jih loti z retuširnim čopičem moja pijana želja! Večina takšnih in podobnih sanjarij, ki si jih rada privoščim ob kozarcu ali dveh, si je vsakič zelo podobnih. Sledijo stalni zgradbi kot prijetno domače zimzelene predstave, ki v istem gledališču igrajo že svojo nešteto ponovitev. Začnejo se vedno z opojno sladko bolečino v prsih, s spominom na trenutek, ki je bil, in ga čutim vsenaokrog, kot da se mi je šele pravkar izmuznil iz sedanjosti. Okorni poljubi minulih ljubezni zasijejo na ozadju namišljenih sončnih zahodov, besede in pogledi dobivajo krila, ljudje pa svetlejše oči in opazno bolj mišičaste roke. V krajih, kjer sem nekoč živela, je bojda venomer sijalo sonce, jedli smo samo pršut in dobre sire, mama in oče pa sta se kar tepla, kateri me bo bolj pohvalil.

Druge vrste sanjarjenja imajo opraviti s prihodnostjo, in so zato nekoliko bolj običajna, a niti malo bolj resnična. Eno mojih najljubših je tisto, v katerem si predstavljam, da sem slavna in uspešna, ter imam intervju sama s seboj. V svoji fantaziji jaz – novinarka sprašujem sebe – slavno umetnico, pisateljico, pevko, igralko, raziskovalko ali kar je že pač na vrsti tisti dan, kako sem zaslovela. In ta slednja uživa v obnavljanju svoje še ne pretekle zgodovine. Hja, bilo je težko, veste, si odgovarjam na zastavljena vprašanja, in hkrati vem, da mi ni treba narediti prav nič težkega, ker nikoli zares ne bom slavna umetnica, niti slavna karkoli, niti karkoli sploh. Udobno se namestim v naročje svoje opitosti in se omamljam z lažnim uspehom. Leta dva tisoč trinajst, veste, smo z nekaj prijatelji ustanovili bend. Igrali smo v zapuščeni garaži in po zakajenih klubih, potem pa nas je opazil manager neke alternativne založbe. Od tam je šlo vse samo še navzgor. Moj izrazit, nepozaben vokal in globoka besedila so na neki generaciji pustili neizbrisen pečat. Uspešnice so se nizale, denar nabiral, jaz pa sem bila najbolj zaželjeno dekle svetovne glasbene scene. Ubijala sem se z drogo in alkoholom, ki mi čudežno nista mogla do živega, in postala dekadentna princesa svoje dobe. Ah, ja, dobri stari časi... In tako naprej. Ali pa: Slikala sem že od malih nog in od nekdaj je bilo očitno, da sem likovni genij. Ali pa: Moje pesmi so vklesali v pobočje Himalaje. O, čudovito vse mogoča prihodnost! V svojih sanjarjenjih sem vse in v vsem najboljša. Z vsakim požirkom, ki mi steče po grlu, sem drznejša in bolj obscena v svojih fantazijah.

Včasih, ko sem še posebno navdahnjena, pojem ali pišem, prav kot zdajle. Pojem, ker uživam v lastnem glasu, in si predstavljam, da imam koncert. Ampak tega seveda ne morem početi, kadar sem sama kje zunaj, kot zdajle, če želim ohraniti še količkaj ugleda. Zato pišem, in si predstavljam, da bodo moje besede po toliko in toliko letih odkrite v tem dnevniku, in vsak, ki jih bo prebral, bo razsvetljen obnemel nad veličino, ki veje iz njih. Ja, pisati o lastni pijanosti, kakšna genialna ideja! In kakšna lahkotnost, kakšen občutek za jezik! Res, pišem lahko samo, kadar sem pijana, in mi blaga zagledanost vase mehko prigovarja, naj vztrajam. Trezna nimam ničesar povedati, ampak pijana, da, pijana sem veliko boljši človek. Oh, ko bi si le pustila tudi trezna biti tako drzna, tako odločna, skratka, čudovita kot v resnici sem. In več ko okrog mene leži praznih pločevink, bolj sem si všeč. Lastna prisotnost mi vzbuja do zdaj nečuteno ugodje, brezmejno orgazmiram nase. Kako lepo je biti jaz! Nekako se mi je vendar ves čas zdelo, da se pod plastmi moje zlohotne, odvratne osebe še skriva tisti bleščeč diamant nadčloveškosti, ki sem ga nekdaj čutila v sebi. In res, tu je. Zdaj ni več dvoma, zagotovo je moja usoda neizmerno posebna! Ob času se bom dvignila nad sopeče, prašne množice, in zablestela pred prepadenimi obrazi svojih občudovalcev kot zlat komet. Pa kaj ob času, zdaj! Zdaj je moj čas!

In v z lažmi pretkanih visokih šotorih mojih sanjarij, nasičenih z dišavami in vonji opojnih cvetlic, vse izmišljije postajajo resnica. Končno se spomnim! Prisežem, tako je bilo in nič drugače. Nikoli nisem zanemarila svoje izobrazbe, ne. Odlična študentka sem. Kako si sploh drznete pomisliti kaj drugega! Naj vam priznam, da prav zdaj snujem velikanski načrt, svoje prvo naročilo. Arhitektura je res lep poklic, prav imate. In odgovoren! Malo je ljudi, ki jih je dovolj v hlačah, da se ga lotijo. In ni res, da nimam več prijateljev, oh, kje pa! Saj me vendar skoraj vsako uro kdo kliče in se želi z mano sestati. Pa še plačujejo mi pijačo, tako si želijo moje družbe. In pravite, da ste slišali, da me je fant zapustil? No, ta je pa lepa! Prav razločno se spomnim, kako mi je še včeraj izpovedoval večno ljubezen. In tisti večer, ko sva stala v temi malostran od kresa in so me bojda videli, kako sem mu hotela izsiliti poljub, on pa me je odrinil in sem na koncu pol noči prejokala in prekozlala v grmovju... in to, da sem ga potem še večkrat pijana klicala in ga rotila, naj se vrne... same čenče, dragi moji, navadne čenče!

Jutro je belo in ostro. V glavi imam dve samokolnici betona in v ustih cement. Ko se oprem na komolce, naslonim enega v lastno bruhanje. Trava je mokra in vonja po scanju. V zraku zvok kosilnice. Čekiram denarnico - prazna. Škatla čikov - prazna. Čekiram uro - zamudila sem. Nikogar ni nikjer, in to je dobro. Izmenoma mi je vroče in mraz. Čas je, da grem domov.