jantar

z obeh strani ovita v večer
komaj upam dihati, da ne bi
pogasila sveč, da ne bi
preplašila slokih senc, ki podrhtevajo
skoz zrak, pretkan, pretaknjen vse počez
s skrivnostno nitjo. spet in spet
skrivaj, boleče plaho, izpod vek pogledujoč
častim tvojo podobo, izjedkano v noč,
skrbno si slikam v zavest
zlatasto ikono na tkanini mesta
kako sediš tam čez, ovit edino v šal
in s knjigo na kolenih, kot kak prerok,
da se ti verzi zapletajo med prste in v lase -
komaj verjamem, res, da je to zame
razprtih ust strmim v to lepoto,
jo pijem, točim v sode, hranim za kasneje,
moja je,
otrpla spremljam ples
teh svetih rok, okamenela pred dverjo,
kar naenkrat prestreljena s smislom
mirna, tiha in prosojna
v cerkvi najinih teles, in kasneje
ko pod kožo val hotenja zmrzne v smrtni krč
slišim sama sebe šepetati pesmi zvezd.