6.4.14

na drugi strani petmesečnega hurikana sreče

ko so se vetrovi pomirili in lebdim na gladini dni

kot zvezdast izbljuvek, vesoljna smet,

in mi bonaca počasi postaja spet domača

se začenja to moje večno strahopetno

pripravljanje na potencialni konec, in neizogibno

slej ko prej pride vsem dobro znano brcanje v noč,

kao, ne rabim nikogar, bejžte vsi, jebe se mi,

ker, veste, treba je bit pripravljen, nič nas ne sme presenetiti,

kaj pa če se nekega dne zbudi in me ne bo več imel rad,

jaz pa bom mirno spala zraven z mlečnim obličjem vernika

in se mi bo srce strlo in špricnilo ljubezen kot majcen češnjev paradižnik?

kako hitro človek pozabi pospravljanja za velikimi srečami,

še mesece in leta potem najdeš v pozabljenih predalih skrita sporočila,

v knjigi stisnjeno marjetico ali mapo z imenom anže na usb ključu,

ki jo je treba zbrisat, tako da je dobro biti pripravljen že prej,

čustva morajo biti lahko odstranljiva, da ne bomo potem spet praskali

odtisov najbližnjejšega človeka z ometa v svoji sobi,

da se ne bo treba izogibati določenih delov mesta,

da ne bo treba cele tedne gledat v nebo in razmišljat

kaj mi je bilo tega treba.

se mi zdi da bo tokrat težje kot ponavadi

(zdaj smo se procedure že vendar malo navadili)

ljubim kot še nikoli,

fak, v žile si vrezujem njegovo ime, tiščim pod kožo,

od strani pogledujem otroške vozičke in drgetam

ko me nagne in stisne ob steno,

zato me je toliko bolj strah,

ker ko bo konec tokrat,

se mi zdi,

bo konec, nič me več ne potegne

z drobovja metelkove, nič več me ne odreši,

nikomur več se mi ne bo dalo dat se,

zato moram biti toliko bolj pripravljena.