zelenomoder svod neba nad mano
s prosojnimi rokami nanj pribiti
oblaki, s tisoči nevidnih niti
privezani, pripeti na usodo.
grem, greva, pod sivolistne krošnje,
med mlado, močno, neupogljivo bilje
ki v svojih sanjah nosi izobilje,
po njem polzijo mirne kaplje rose.
in oster veter, ki prihaja z gore,
srebrnkast obet je nove zore
potisne hladno ost v sredino dneva.
oko viharja slepo je zaprto,
preveč je silovitosti uzrlo -
življenje samo vase se rojeva.
Sunday, 4 May 2014
Related Posts : pesmi,
seasons
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
0 comments:
Post a Comment