closure // sredi tega stoletja

jehuda amihai: sredi tega stoletja

sredi tega stoletja sva se,
kot prastara egipčanska slika
s pol obraza in celimi očmi,
za kratko obrnila drug k drugemu.

pobožal sem tvoje lase, v obratni smeri od tvojega potovanja,
vzklikala sva drug k drugemu,
kot ljudje vzklikajo imena mest vzdolž poti,
v katerih se ne bodo ustavili.

prekrasen je svet, ki se zbuja zgodaj, da bi delal zlo,
prekrasen je svet, ki zaspi, da bi grešil in odpuščal,
v pregrešnosti najinega skupnega življenja, ti in jaz.
prekrasen je svet.

da bi jih pozabila, pije zemlja ljudi
in njihove ljubezni kot vino. vendar je to nemogoče.
in prav tako kot obrisi judovskih gora
tudi midva ne bova našla počivališča.

sredi tega stoletja sva se obrnila drug k drugemu.
videl sem tvoje telo, ki meče senco, me čaka.
usnjeni pasovi dolgega potovanja
so bili že dolgo navzkriž pritrjeni čez moje prsi.
spregovoril sem v hvalo tvojih smrtnih ledij,
ti si spregovorila v hvalo mojega minljivega obraza,
pobožal sem lase v smeri tvojega potovanja,
dotaknil sem se mesa, glasnika tvojega konca,
dotaknil sem se tvoje roke, ki ni nikoli spala,
dotaknil sem se tvojih ust, ki bodo zdaj, mogoče, pela.

puščavski pesek je pokril mizo
s katere nisva nikoli jedla.
toda s prstom pišem vanj črke tvojega imena.


closure

for a while, special friend,
we walked our separate paths
only a foot apart
hands touching now and then
always by chance
(of course)
then i turned left
and you turned right
(the sky was already cracking then)
it seemed
i needed closure, and you didn't
(but i was trying just a little too hard)
and when i turned around to say i was sorry
(i was rude and childish,
and let's try again, special friend)
you were already gone.