villanelle: na mah

prekmalu, moj ljubi, boš tudi ti prah
a glej, noč je svetla in topli smo mi
zato raje z mano nazdravi na mah

ni malo zaspalo jih v tvojih rokah
vsaka izpalila kapljo prevrele krvi
prekmalu, moj ljubi, boš tudi ti prah

ni nje, da s poljubom izpila bi strah
da vzela bi spet te v svoje dlani
zato raje z mano nazdravi na mah

ne daj, da pustim te še jaz v solzah
a glej, vsi ostali so davno odšli,
prekmalu, moj ljubi, boš tudi ti prah

na lice loviš še njen topli dah
čeprav jaz ob tebi zdaj bdim v temi
zato raje z mano nazdravi na mah

svit naju odseva na daljnih gorah
noč ure odšteva, že dan jo mori,
prekmalu, moj ljubi, boš tudi ti prah,
zato raje z mano nazdravi na mah

kao sonet #3

zelenomoder svod neba nad mano
s prosojnimi rokami nanj pribiti
oblaki, s tisoči nevidnih niti
privezani, pripeti na usodo.

grem, greva, pod sivolistne krošnje,
med mlado, močno, neupogljivo bilje
ki v svojih sanjah nosi izobilje,
po njem polzijo mirne kaplje rose.

in oster veter, ki prihaja z gore,
srebrnkast obet je nove zore
potisne hladno ost v sredino dneva.

oko viharja slepo je zaprto,
preveč je silovitosti uzrlo -
življenje samo vase se rojeva.