das experiment

kdaj komentar k pesmi
postane pesem sama
oboje je vendar ponavadi
brez pomena ali rime
ali torej lomljenje misli
v vrstice, poudarke
daje človeku potuho
(je torej vsak zapis, lomljen na verze,
pesem? pa niti to ni pogoj)
lahko bi napisala esej o tem
pa se mi ne da
(tu postane jasno, da sem lirski subjekt
jaz sama)
(a je sploh kdaj drugače)
zato pišem 'pesmi'
da mi misli ni treba dokončevati
ali je raziskati do izvira
vendar lenoba ni prava pasivnost
drugače bi verjetno že magistrirala iz daa
v čem je sploh smisel
če tukaj priznam, evo, da to nima smisla
razen tega, da na ta način deluje zavest
vsaj moja,
in jo postavljam na ogled,
brez prave potrebe, razen lastne, ampak
zaupam občutjem
(kot antipodu misli)
ki izvirajo iz jeter, medenice in pogačic v kolenih
trust your body to know what to do
to reče v avatarju
to je film
pravijo da je zanič, ampak meni je všeč
(to je občutje, na primer)
pri meni, se mi zdi, gre večinoma
za transkript monologa moje zavesti
(to ni čisto res, če sem iskrena, vsako pesem
večkrat pazljivo preberem, in pazim, da nek moj interni
ritem štima) (tudi to je hecno, zakaj se mi zdi,
da moram iti v novo vrstico
ravno tu in nikjer drugje)
in kot tak nima pomena
večjega, kot ta, ki mu ga da moj ego
je pa odtis nekega trenutka v času
in dokaz, kakšnim banalnostim
gre moja volja
in interes
zato me preseneča
da več ljudi ne počne tega
se pravi,
zapisuje svojih najbolj irelevantnih misli
in jih objavlja na internetu.