junijske

i.

so večje skrivnosti od te
zakaj so vse bazilike na svetu
od nekdaj gradili tako, da se jim zvoniki
ozirajo proti zahodu
in zakaj v zgodbah o žabah slučajno
vedno nastopajo tudi kovinski predmeti
ko sem bila majhna je stara mama
spraševala, če sem šla na vrt in videla smrt,
skoraj kot da bi vedela,
da so vrtovi na splošno nevarni za človeške usode
stvari, ki jih gledam danes
bodo šele jutri dobile pravo težo, zato
nanje odgovarjam brez premisleka
ko bom sedela pred kaminom v rožastem predpasniku
in strašila svoje vnuke, šele takrat
bom vedela, v čem je bil pravzaprav ves čas problem.

ii.

vsi ti obrazi na avtobusih
koliko mesa
kako v vsakem od ostalih ločenem telesu
tli neznosna navezanost na to meso, kako v vsakem
vlada isto hrepenenje
o čem razmišljajo, zares,
toliko časa je minilo
da smo pozabili, kako je
in je vse le davna želja,
lastiti si neko telo, ki ni tvoje
poznati vsak njegov skriti del
vsak njegov tesnoben drhtljaj
vedeti, da bo to telo sledilo tvojemu
in bo v isti grob položeno
da bo to telo, drugje, na drugem mestu,
v nekem trenutku obstalo
in skozi temu namenjene žleze
zate izjokalo žegnano vodo,
in vse je le davna slutnja,
da je nekje telo
ki je tvojemu telesu oditek v mavcu
ki bo vse praznine zapolnilo
in bo s teboj v grob položeno
in bo tretji dan s tabo od mrtvih vstalo
in tako na veke vekov
amen.

iii.

zdaj smo prišli že do tega,
da sredi noči vstanem in si odrežem nekaj las
ker imam kao neko moč sama nad sabo
predvsem pa zato, da gre pivo laže dol
ne bi poimensko, ampak kaj pa je na njej takega
tamle v kotu pri mizi za ročni fuzbal
ivan pravi, da je lahka ko pero
ni dvakrat za rečt
res mi ni več do tega, sori
če samo pomislim kam je šel ves sneg z metelkove
:ni ga več:, to je.