zapiski nekega pijanega večera, 27.6.

ker smo vsi mi in mi smo mi
in jaz sem ti in ni prav nič
čudnega da se ta bjonda zraven tebe usede

stvari se delajo tako in tako
stvari se delajo tako
da stojiš ob strani živemu, ko mu je
umrl mrtvi,
da stojiš ob strani mrtvemu, ko ti je
njegov živi ljub

lepo je biti umetnikov prijatelj.

nimam dovolj, nikoli,
zato grem in pridem, ko sem sama
sama izluščim, pa ni bitno, neke stvari,
ki jih nebi nikoli.
(zanalašč sem napisala nebi)

oh kaj pa če bi kaj pa če nebi
ona bjonda
kaj kaj.. kaj pa če me nebi več nikoli
zato nikolimanj pozabi
kresnice ohkako se m

če bi bila sama

če bi bila sama, bi mogoče vstala zgodaj in napisala tri pesmi še preden bi sploh sonce vzšlo.
če bi bila sama, bi mogoče šla kdaj na tržnico in kupovala samo sadje in zelenjavo rdeče barve, morda bi se spotaknila ob potepuškega psa in se preselila v arizono.
če bi bila sama, bi mogoče pila čaj namesto kave ali pa bi cele dni ležala na tleh svoje sobe in opazovala spremenljivo luč.
če bi bila sama, bi mogoče postala odvetnica, nosila bi zlikana krila in ob večerih ostajala doma.
če bi bila sama, bi mogoče vezla in igrala violino, ali pa bi pela v narodnozabavnem ansamblu.
če bi bila sama, bi mogoče kdaj na poti skoz mesto postala na mostu in vdihovala luči v daljavi, mogoče bi odprla slaščičarno, imela pet otrok in moža, ki ga nikoli ni doma.
če bi bila sama, bi si mogoče kdaj kar čez dan privoščila liter viskija in se na koncu vrgla z nebotičnika.
če bi bila sama, bi mogoče en mesec ne govorila z nikomer in postala veganka, ali pa bi si obrila glavo in začela dvigovati uteži.
če bi bila sama, bi mogoče vsak dan za kosilo jedla potico, ali pa postala profesionalna športnica.
če bi bila sama, bi mogoče počela vse te stvari,
tako pa imam tebe in ni mi treba drugega, kot da
sem tvoja.

-.-

mik miče,
gor v štuku lepe pridne, pjane
kot nekdaj, ne daj
ne daj, da smo zaspali vsi
postali vse, kar nam je v izogib
dej, dej, ofak mariča
neka jadna stara priča
se razlaga, daj mi bit spet mal bolj mlada
ne nekomu večna konkubina
ampak od vseh kao bolj fina
zlajnana zjebana mala pička
vre mi grlo častim pir
greva skupaj v svemir do jutra
samo, če te zanima
bila sem že na mladih rimah
lažem kradem bolhejem
in ko mi paše ližem flaše
skozi okna fukam hiše
pišem čez tuje grafite:

'jutri moram vstat in v službo'

villanelle: na mah

prekmalu, moj ljubi, boš tudi ti prah
a glej, noč je svetla in topli smo mi
zato raje z mano nazdravi na mah

ni malo zaspalo jih v tvojih rokah
vsaka izpalila kapljo prevrele krvi
prekmalu, moj ljubi, boš tudi ti prah

ni nje, da s poljubom izpila bi strah
da vzela bi spet te v svoje dlani
zato raje z mano nazdravi na mah

ne daj, da pustim te še jaz v solzah
a glej, vsi ostali so davno odšli,
prekmalu, moj ljubi, boš tudi ti prah

na lice loviš še njen topli dah
čeprav jaz ob tebi zdaj bdim v temi
zato raje z mano nazdravi na mah

svit naju odseva na daljnih gorah
noč ure odšteva, že dan jo mori,
prekmalu, moj ljubi, boš tudi ti prah,
zato raje z mano nazdravi na mah

kao sonet #3

zelenomoder svod neba nad mano
s prosojnimi rokami nanj pribiti
oblaki, s tisoči nevidnih niti
privezani, pripeti na usodo.

grem, greva, pod sivolistne krošnje,
med mlado, močno, neupogljivo bilje
ki v svojih sanjah nosi izobilje,
po njem polzijo mirne kaplje rose.

in oster veter, ki prihaja z gore,
srebrnkast obet je nove zore
potisne hladno ost v sredino dneva.

oko viharja slepo je zaprto,
preveč je silovitosti uzrlo -
življenje samo vase se rojeva.

kao sonet #2

nikdar še manj pomembna tretja žena
na sivem licu trga postopava
opleta krog skeleta ji postava
ni kaj, prav nič prijetno ni grajena

njen ubog korakec prava je predstava
ko sama sebe sili, nebogljena
da mična, končno bi bila želena
od njega, ki njej misel k njemu tava

on gre, in nič na njo ne misli.
v njem žgo kot sodni dan spomini
na njo, ki ga klicala je nekoč: edini

le njo, ki šla je, jemlje si v čisli.
na trgu žena blodi kot blode trpini
ne najde leka ljubezni polprebiti.

6.4.14

na drugi strani petmesečnega hurikana sreče

ko so se vetrovi pomirili in lebdim na gladini dni

kot zvezdast izbljuvek, vesoljna smet,

in mi bonaca počasi postaja spet domača

se začenja to moje večno strahopetno

pripravljanje na potencialni konec, in neizogibno

slej ko prej pride vsem dobro znano brcanje v noč,

kao, ne rabim nikogar, bejžte vsi, jebe se mi,

ker, veste, treba je bit pripravljen, nič nas ne sme presenetiti,

kaj pa če se nekega dne zbudi in me ne bo več imel rad,

jaz pa bom mirno spala zraven z mlečnim obličjem vernika

in se mi bo srce strlo in špricnilo ljubezen kot majcen češnjev paradižnik?

kako hitro človek pozabi pospravljanja za velikimi srečami,

še mesece in leta potem najdeš v pozabljenih predalih skrita sporočila,

v knjigi stisnjeno marjetico ali mapo z imenom anže na usb ključu,

ki jo je treba zbrisat, tako da je dobro biti pripravljen že prej,

čustva morajo biti lahko odstranljiva, da ne bomo potem spet praskali

odtisov najbližnjejšega človeka z ometa v svoji sobi,

da se ne bo treba izogibati določenih delov mesta,

da ne bo treba cele tedne gledat v nebo in razmišljat

kaj mi je bilo tega treba.

se mi zdi da bo tokrat težje kot ponavadi

(zdaj smo se procedure že vendar malo navadili)

ljubim kot še nikoli,

fak, v žile si vrezujem njegovo ime, tiščim pod kožo,

od strani pogledujem otroške vozičke in drgetam

ko me nagne in stisne ob steno,

zato me je toliko bolj strah,

ker ko bo konec tokrat,

se mi zdi,

bo konec, nič me več ne potegne

z drobovja metelkove, nič več me ne odreši,

nikomur več se mi ne bo dalo dat se,

zato moram biti toliko bolj pripravljena.

kao sonet

če ne drugače na takšen večer
izbliskane ljubezni, v glavi speče
namesto vode v grla vino teče
psujoče v veter gloda nas nemir

če ne drugače ko se vžgejo v svodu
jutro znaneče iztočne luči
in mična kelnarca nas ven na sneg podi
roteče zadnje runde ob odhodu

gospe že bdijo, molijo brevir
na drugi strani mesta na svoj tir
sopeče izpeljuje prva trola

če ne drugače takrat iz razbola
med prej in zdaj in bogve kje si ti
skeleč spomin srce mi prestreli