heatwave

 

 

 vroče je. na hard.

let's reconsider

tole sem našla v beležki iz leta 2010. it's all coming back to me now.

 

it's so good to watch him, you know. so good to see him speak, then pull his head back, swiftly, his eyes secretly but intentionally meeting mine in a sort of silent provocation, a sort of clash of two intellects. there is the unmistakable sparke of intelligence in them. his hand, suddenly rising towards the burning hair, his moves so synchronised and nonchalant. a real divine outcast. carelessly he gets up and breathes in the last smoke of his cigarette, then puts it out with his long pianist fingers, his eyes still glistening towards me. with a smirk he turns away and jumps into the sea, his arms wide open, like a seagull. a picture of pure strength and perfection, raising lust in every single inch of me.

under the spreading fig tree, with a book and a cigarette burning in my hands, i realised

there are so many futures that are not meant to be lived.

 

ob ponovnem branju sicer sliči na doktor roman, ampak spomnim se, da mi je tale odstavek v določenem trenutku kar veliko pomenil.

kar pa se tiče futures that are not meant to be lived... hm, let's reconsider.

 

aja, ker je v kontekstu: summer son.

 



weekend in the city

ta vikend sem preživela v družbi dveh mačk v lepem, svetlem stanovanjcu v rožni dolini, ker se je njuna lastnica podala na mallorco, mene pa zaposlila kot regentko.

že nekaj časa sem si želela popolne samote, in kot naročeno, so tudi vsi moji ljubljanski znanci trenutno nekje v inozemstvu. med konstantnim menjavanjem maničnih in depresivnih faz sem tako preživela vikend indijske kuhinje, bizarnih reality showov, nočnih sprehodov do pozabljenih delov ljubljane, risanja, izračunavanja rojstne karte (!), opazovanja spreminjajoče svetlobe na belih zavesah in učenja morsove abecede.

hecno je, kako hitro se človek odvadi govorjenja. po nekaj dneh samote se premikanje ustnic zdi kot eden večjih naporov na svetu - enako kot normalno oblačenje, prehranjevanje s priborom, upoštevanje časovnih omejitev ali sploh kakršenkoli stik s civilizacijo.

nisem prepričana, če si želim sama živeti za vedno, trenutno pa sem preutrujena, da bi sploh razmišljala o čem drugem. umorna sam, shrvala me za ljubavlju tvojom duga glad.

 

naslov posta je, spet, naslov albuma, ker se je ravno tako izšlo, tokrat benda bloc party.



strange cacti

 

ta štiri botanična čudesa sem kupila v baumaksu za borih 1,20€ each. eno od njih je skoraj zagotovo aloe vera, vse pa so baje pripadnice skupine, ki v angleščini nosi ime succulents.

kljub temu da potrebujejo dobro drenažo sem jih posadila v pristno slovensko ilovico, upam da jim bo ok. lahko pa, da bodo mutirale, tudi to bi bilo nekaj.

mexican lonček je seveda domače izdelave, se vidi.

 

naslov posta je naslov albuma prelepe angel olsen: strange cacti. hint hint.

 

 

kraljevina žužkovina

včeraj je bil precej carski dan za fotografiranje prebivalcev polj - zatopljeni vsak v svojo medeno čašo se niso pustili motiti. najs.

kljub temu, da sem še sveža z morja, mi tudi travniki niso odveč, sploh ne.
končno poletje, pa še siva blaga mati je vse ven potegnila. razmišljam, da bi morala vse te modrosti moje stare mame nekam zapisati, preden jih pozabim. morje vse ven potegne. če ni za bit, je pa za it. če ni, še vojska ne more vzet.
silva ftw.

stvari s plaže

lani je morje v naš zaliv naplavilo cenik neke kavarne v novih vinodolskih, kar je na celini, kakih 8 kilometrov stran. precej smo se zabavali z idejo, da bi poskusili naročiti kaj s tistega cenika, in res - letos je poleg stvari na sliki naplavilo še dve velikanski flaši vode (taki petlitrski, za v avtomat) in eno napol popito steklenico roseja (v nobeni ni bilo pisma - wie schade).
naslednje leto naročim viski.

das experiment

kdaj komentar k pesmi
postane pesem sama
oboje je vendar ponavadi
brez pomena ali rime
ali torej lomljenje misli
v vrstice, poudarke
daje človeku potuho
(je torej vsak zapis, lomljen na verze,
pesem? pa niti to ni pogoj)
lahko bi napisala esej o tem
pa se mi ne da
(tu postane jasno, da sem lirski subjekt
jaz sama)
(a je sploh kdaj drugače)
zato pišem 'pesmi'
da mi misli ni treba dokončevati
ali je raziskati do izvira
vendar lenoba ni prava pasivnost
drugače bi verjetno že magistrirala iz daa
v čem je sploh smisel
če tukaj priznam, evo, da to nima smisla
razen tega, da na ta način deluje zavest
vsaj moja,
in jo postavljam na ogled,
brez prave potrebe, razen lastne, ampak
zaupam občutjem
(kot antipodu misli)
ki izvirajo iz jeter, medenice in pogačic v kolenih
trust your body to know what to do
to reče v avatarju
to je film
pravijo da je zanič, ampak meni je všeč
(to je občutje, na primer)
pri meni, se mi zdi, gre večinoma
za transkript monologa moje zavesti
(to ni čisto res, če sem iskrena, vsako pesem
večkrat pazljivo preberem, in pazim, da nek moj interni
ritem štima) (tudi to je hecno, zakaj se mi zdi,
da moram iti v novo vrstico
ravno tu in nikjer drugje)
in kot tak nima pomena
večjega, kot ta, ki mu ga da moj ego
je pa odtis nekega trenutka v času
in dokaz, kakšnim banalnostim
gre moja volja
in interes
zato me preseneča
da več ljudi ne počne tega
se pravi,
zapisuje svojih najbolj irelevantnih misli
in jih objavlja na internetu.

junijske

i.

so večje skrivnosti od te
zakaj so vse bazilike na svetu
od nekdaj gradili tako, da se jim zvoniki
ozirajo proti zahodu
in zakaj v zgodbah o žabah slučajno
vedno nastopajo tudi kovinski predmeti
ko sem bila majhna je stara mama
spraševala, če sem šla na vrt in videla smrt,
skoraj kot da bi vedela,
da so vrtovi na splošno nevarni za človeške usode
stvari, ki jih gledam danes
bodo šele jutri dobile pravo težo, zato
nanje odgovarjam brez premisleka
ko bom sedela pred kaminom v rožastem predpasniku
in strašila svoje vnuke, šele takrat
bom vedela, v čem je bil pravzaprav ves čas problem.

ii.

vsi ti obrazi na avtobusih
koliko mesa
kako v vsakem od ostalih ločenem telesu
tli neznosna navezanost na to meso, kako v vsakem
vlada isto hrepenenje
o čem razmišljajo, zares,
toliko časa je minilo
da smo pozabili, kako je
in je vse le davna želja,
lastiti si neko telo, ki ni tvoje
poznati vsak njegov skriti del
vsak njegov tesnoben drhtljaj
vedeti, da bo to telo sledilo tvojemu
in bo v isti grob položeno
da bo to telo, drugje, na drugem mestu,
v nekem trenutku obstalo
in skozi temu namenjene žleze
zate izjokalo žegnano vodo,
in vse je le davna slutnja,
da je nekje telo
ki je tvojemu telesu oditek v mavcu
ki bo vse praznine zapolnilo
in bo s teboj v grob položeno
in bo tretji dan s tabo od mrtvih vstalo
in tako na veke vekov
amen.

iii.

zdaj smo prišli že do tega,
da sredi noči vstanem in si odrežem nekaj las
ker imam kao neko moč sama nad sabo
predvsem pa zato, da gre pivo laže dol
ne bi poimensko, ampak kaj pa je na njej takega
tamle v kotu pri mizi za ročni fuzbal
ivan pravi, da je lahka ko pero
ni dvakrat za rečt
res mi ni več do tega, sori
če samo pomislim kam je šel ves sneg z metelkove
:ni ga več:, to je.